Štart ob 8:50 iz Gaberčevega rovta.
Goti se ni dal dosti prositi, da se natakne na vejo.
Stegovnik je naš obljubljeni vrh. A ne edini!
Zaenkrat še na pravi poti.
Na Planini Javornik prvi tradicionalni zaplet.
Goti se spet natika...
Za prvi zaplet odgovorna sama organizatorja odprave. Spregledala markacijo!
Nato v daljavi le zagledamo naš vršac.
Zagnali smo se skozi komaj ozelenjeni gozd, kot da nam bi gorelo za petami.
Porkaduš! Ob poti pa same perverzije...
Okno oz. predor v podnožju Stegovnika.
Smukanje po luknjah nam je šlo kar dobro od rok in nog.
Nato je pot vodila samo še strmo navzgor, do vrha Stegovnika. Pravzaprav do začetka njegovega slemena.
Zadnja strmina. V ozadju, tik pod vrhom, se lesketajo grozeče "zajle".
Zadnji vzdihljaji.
Panorama, ki je poplačala vsako kapljo znoja.
Sprehod po slemenu do vrha Stegovnika pa je bil naravnost pravljičen.
Ko so se razkadili oblaki je bilo kaj videti.
Skupinska na vrhu: Grex, Aleš, Goti, Matej in Štefan. Gotiju je kapo vzela gora.
Sestop ni bil nič bolj enostaven.
Spet nazaj v gozdu.
Tokrat nam markacije ni uspelo zgrešiti.
Prečkanje melišča pod jugo-vzhodnim pobočjem Stegovnika. Pred očmi se nam je že počasi prikazovala pica v Azuru.
A glej zlomka! Spet rinemo v hrib, ko smo ravno že tu, pod vrhom Malega Javornika.
Na vrhu nas je pričakal veter in dež ni nameraval odnehati.
Enaka zgodba se ponovi pod Velikim Javornikom. Štefan z možicem označi pot na vrh, da je slučajno ne bi kdo zgrešil, ko bo premočen in sestradan lezel mimo.
Dež in veter ponehata. Pred nami pa vrh Velikega Javornika.
Goti vidno zadovoljen, ostali vidno... s pogledom v dolino.
Zadnja ovira pred spustom.
In še ena klobasa je zašpičena. Tokrat je bila dolga 15,5km. Za celo pot in skupnih 1171 višinskih metrov smo potrebovali (naših) 11 ur.
