1. MAJ

Zbor pri Pršinatovi sušilnici ob petih popoldan. Vreme za nikamor, družba pa je bila ta prava.

Aleš je pripravil veliki kres in malega za klobasce pečt. Dan je prvič videl ogenj.

Potem ko je čofnu v lužo, je bilo rito potrebno posušiti.

Praznovali smo tudi mojih dobrih trideset.

Gašper je bil glavni pek.

Aleš, glavni kurjač.

Potem pa smo ga ob ognju dajali malo na zob.

Štefanu so po glavi rojile čudne misli...

In ob 3:30 so Štefanove misli meso postale. Zakaj pa ne bi šli malo na Pogorelec?

Ni ga lepšega kot nočni pohod. Imaš kaj videti!

Ob pol šestih smo bili že gor. Začelo se je daniti.

Zmaga je naša!

???

STRUŠKA

Vrh v Karavankah s 1994 metri višine. Stoji vzhodno od bolj znane Golice.

Ura je bila rana in nobenega odprtega lokala pred izhodiščem v Javorniškem Rovtu. Kavico so nam prijazno postregli v domu Trilobit. Štart 8:45.

Urezali smo jo strmo navkreber soncu naproti. Goti in Štef sta jo brisala, kot bi jima gorelo za petami.

Ko smo po 600 vm vzpona prilezli na sonce, smo si privoščili prvo malico. Brez mesa? Ah, klobasa in hren sta zakon!

Odprli so se prvi veličastni pogledi. Nebo brez oblačka in sonce je lepo grelo.

Nato pa so se stvari zakomplicirale. Ker smo zgrešili pot na vrh, se nam je na pot postavilo neprehodno ruševje. Spet smo kot kure lazili po grmovju.

Pod vrhom smo se nekateri že pošteno topili (beri potili).

Vrh je bil zelo razgleden, a zavit v močan veter. Postavili smo bazni tabor, pomalicali, skupinska slika in naprej.

Pot smo nadaljevali po državni meji proti zahodu, smer Golica.

V ozadju Golica.

Kulisa Julijcev.

Sam sestop in pot v dolino je bila dosti bolj raznolika in zanimiva od samega vzpona.

Golica je bila še popolnoma gola, v dolini pa so bile jase vse v narcisah.

Vsi v rožicah ...

Prva večja sprememba se je zgodila prav na koncu izleta: pica v Jesenicah.

Klobaso smo zašpičili ob 18:45.