VRH KORENA

Ponudila se je priložnost za zadnjo letošnjo hribovsko turo. Vremenska napoved pa ne najboljša. Odločili smo se za Vrh Korena nad Krvavcem.

Zadnji posvet pred vsponom v Štirni pod s soncem obsijanimi vršaci.

Posvet številka 2. Na gori je bila situacija nekoliko drugačna kot smo si predstavljali.

Kam so izginile vse barve? Nadaljevali smo pot v črno-beli svet.

Zimske radosti.

Razgled ki nas je spremljal kar nekaj časa, nato pa smo se zarili v meglo in oblake.

Prihod na planino, kjer je bila predvidena prva malica.

Lastnikom koče se zahvaljujemo za prijetno zavetje.

Popoldanskega izboljšanja ni bilo od nikoder.

Okrepčani smo se zapodili proti Vrhu Korena. Zadnja lepo vidna markacija. Do vrha razen ruševja ni bilo kaj dosti videti.

Skupinska na vrhu Vrha Korena, 1999 m.

Vrh je bil vkovan v led. Planiran krožni povratek nam je preprečila čedalje slabša vidljivost. Vrnili smo se nazaj po lastnih stopinjah. Kljub vsemu je bil dan izkoriščen 100%.

PAKLENICA 2011

Tradicionalni prvonovemberski izlet smo tudi tokrat izvedli z majhnim zamikom. Odpravili smo se 12. novembra. Naš cilj je bil osvojiti vrh Golič.

Vremenska napoved je bila fantastična, a smo spregledali eno malenkost, burjo!

Ob prihodu na izhodišče je bil potreben trezen razmislek.

Odločitev je padla, gremo.

V zavetju pobočja Goliča in borovega gozda prispemo do prvega razgledišča. Pogled na naše izhodišče, Veliko Rujno.

Golič se je zdel še precej oddaljen.

Kljub hudi burji je bil vzpon še kar znosen. Pogled na Bojin kuk in Bojinac.

Kar lep del poti je potekal po požganem borovem gozdu.

Zadnji vzpon na 1265 m visok Golič.

Severnovzhodno pobočje Goliča, v ozadju najvišji vrh v paklenici, Vaganski vrh.

Pogledi s slemena Goliča so izjemni na vse strani.

Z vzhodnega konca slemena se nam odpre pogled tudi na kanjon Velike paklenice.

Dan smo kot vedno izkoristili do zadnjih sončnih žarkov in še malo čez.

Tokratna tura niti ni bila tako značilna "pakleniška", z manj plezanja in zato nič manj zanimiva. Upam, da se bo tradicionalna novemberska tura ohranila, saj imamo v Paklenici še precej dela.

SPREHOD NA RIGEL

Namen sprehoda je bil nekakšna priprava na martinovanje, ki ga nato ni bilo. Sprehod se je na koncu prelevil v pravi pohod.

Dan se je že prevešal v večer, da bi na Riglu ujeli sončne žarke pa pobožna želja.

Punce so jo brisale, da se je kar kadilo.

???

Na zdravje na Riglu.

Nabiranje hrušk, domačih!

Nzaj pa v mrak, da slučajno ne bi bilo preveč enostavno.

Tu pa sva se z Vesno znašla čisto sama. Goti naju je pustil v divjini...

Konec dober vse dobro.

Prijazni domačini so nam postregli s takratkim.

Ogled lokacije za silvestrovanje pri Perinčičih.

Samo šank še nafilamo...

Pri Patriciji smo se spet mastili z različnimi dobrotami ...

... hvala za vse!

TABORJENJE NA POGORELCU

Vročina v koncu letošnjega avgusta je lepo presenetila. Ideja, umik v višje lege. Tako smo se odpravili na kratko taborjenje. Lahko bi tudi rekli, da smo se šli odžejat za teden nazaj in teden naprej.

Mahnemo jo v hrib. Otroci po svoje, tastari po svoje. Vročina pritiska, soparno za znoret. Malo pretiravam, da bo pijača bolj opravičena.

Evo ga, Goti se spet natika. In tudi tokrat je kar srečen videti.

Fantje so pridni, da je kaj!

Tabor je postavljen. S pogledom na vzhod.

Zadišale so prve klobase in hrenovke.

Mi pa smo se počasi nagibali nazaj in gasili žejo. Pogled po dolini - pomirjujoč!

Zlati otroci. Lepo so se igrali v svojem šotoru.

Alešova muzejska oprema je dala vse od sebe.

Pojma nima (beri: se ne spomnim) kaj Tomi razlaga Gotiju.

Na zdravje! Nato sledi lekcija o opravljanju male potrebe, katero v dobro inštruktorju in učencem ne objavljam.

Druga runda.

Pred spanjem še obisk Vile dile.

Jutro ki ga zlahka ne pozabiš! 6:10 h

Dobro jutrooooooo!

Že prvi jutranji žarki so napovedali kakšen bo dan.

Skupinska udeležencev s prvim obiskovalcem.

Tole taborjenje bi lahko postalo tradicionalno?