torek, 10. november 2015

PAKLENICA 2014

Sedma odprava v Paklenico ni bila nič manj zanimiva, čeprav smo se spet odpravili na Bojinac. Poravnali smo neporavnane račune; vzpon na Bojin kuk. Komentarji verjetno sploh niso potrebni, saj fotografije povejo vse.


















Nasvidenje v 2015

nedelja, 10. november 2013

PAKLENICA 2013

Že lani smo s težavo našli enodnevno turo, tako nam je letos ostala le še Mala Paklenica. Štart je bil na vhodu v Malo Paklenico, kjer sicer nismo pričakovali prav posebne gneče. Bilo ni žive duše in blagajna je bila tudi zaprta : )


Tabla z opozorilom SAMO ZA IZKUŠENE PLANINCE je namigovala na zanimivo dogodivščino in opozorilo naj se vzame kar se da resno.


Kanjon sam je že na prvi pogled drugačen od Velike Paklenice. Predvsem pa se po njem ne vije tlakovana avtocesta.


Plezanje po stenah Male Paklenice je prepovedano.


Na začetku poti, ko smo hodili po suhi strugi, smo se spraševali, kje je voda. Še bolj pa nas je zanimalo, kje se hodi, ko voda pride. Voda se je kmalu pojavila in tudi kje se hodi, nam je bilo hitro jasno. Tu bo postalo manj zanimivo tistim, ki ne marajo "zajl".


Pot je dobro markirana, čeprav se hodi po strugi Male Paklenice in teoretinčno ne moreš zgrešiti smeri. Praktično pa je pot toliko zahtevna, da ti markacije pomagajo premagati določene ovire.


V tem času je vode ravno toliko, da te včasih markacija usmeri v neprehodno smer. Takrat je potrebno najti drugo alternativo, ki pa navadno ni ravno enostavna.


Navadno si privoščimo malico na kakem sončnem in razglednem mestu. Po dveh urah hoje z razgledom še ni bilo nič, zato smo uživali le v soncu.


Čedalje bolj nam je bilo jasno, zakaj tudi na blagajni ni bilo nikogar.


Ko smo se ravno dodobra posušili, nas je za naslednjim ovinkom čakala nova adrenalinska disciplina. Zadeve se je lotil Goti, ki ima vse papirje za te stvari. Glede na to, da mu ni uspelo in je bila voda na koncu kar visoka, smo začeli iskati drugo možnost. Obvoz po steni ni bil nič manj adrenaliski, bil pa je manj moker.


Po štirih urah in pol smo se končno začeli dvigati iz kanjona in po petih urah prispeli do križišča pri Sv. Jakovu. Vreme se je malo skisalo, mi pa smo jo obrnili proti izhodišču.


Pot po vrhu nazaj do Jukićev je sicer markirana, vrhovi ob poti pa so brez označenih poti. Naš plan je bil, da osvojimo še kak kuk s pogledom na morje, a nam je noč že dihala za ovratnik.


Na kratko smo se ustavili v vasi Rimenići, kjer je še nekaj znakov življenja, ali pa smo ga ravnokar zamudili. V ozadju je Debeloglav, ki pa je tudi ostal neosvojen.


Tik pred spustom v dolino, smo zlezli na neimenovani vrh in trud je bil poplačan. Oblaki so se na zahodu razgrnili in sonce nam je obarvalo naš pogled.


S tega vrha se ne vidi najbolje najvišjih vrhov Velebita in vse tja do Bojinca. A je bilo vseeno zanimivo, saj je sonce obsijalo vrhove od spodaj, ker je bilo sonce skrito za oblaki, svetloba pa se je odbijala od morja.


Tudi letos smo zaradi teh pogledov sestopali po temi.

sobota, 09. november 2013

OTLIŠKO OKNO

Da ne bo videti, kot da hodimo samo še v Paklenico, objavljam še izlet na Otliško okno. O turi ne vem kaj dosti, le to, da smo letos konec januarja krenili na Primorsko po vino.


Pot se je začela bolj jesensko, sončno in nič kaj mrzlo.


Nanos je že počasi dobival svojo kapo.


Do okna smo prilezli kar kmalu.


Stopili smo še do kamnitega polža in piramide, po nekaj "energije". Nahajata se kakih 100 m stran od okna, ko smo že na vrhu hriba.


Nabiti z energijo smo nase navlekli vse oblake in mraz se nam je začel ovijati okrog nog.


Z razgledom ni bilo nič. Tako smo naredili še skupinsko in v dolino.

Čez okno seveda.


In čim hitreje tudi.


Kot sem rekel, smo šli po vino.

nedelja, 18. november 2012

PAKLENICA 2012

Za povečavo klikni na karto.
Počasi nam že zmanjkuje enodnevnih tur po Paklenici v tem letnem času, ko je dan že precej kratek. Najprej je bila zastavljena kot sprehod po kanjonu Velike Paklenice, nato vzpon po severni strani Orlovega kuka, po vzhodnem pobočju Velike Paklenice na Anića kuk, ter spust nazaj v kanjon (na karti označeno z belo barvo). Zadevo smo malo podaljšali, do planinskega doma Paklenica (rumeno).




Pot smo začeli na glavnem vhodu v Veliko Paklenico ob 8:45 h.
Sonce v kanjon posije šele v poznih popoldanskih urah.


 
Kljub senci je bila pot po sledeh Winnetouja izredno slikovita.
 
 
Po dobri uri počasne hoje v senčni soteski se je pokrajina nekoliko odprla
in posijalo je sonce, ki včasih malo čudno deluje na pohodnike.
 
 
Barvita jesen se je pokazala v vsej svoji lepoti.
 
 
 
Kamniti mlini z usločeno betonsko streho so nanizani ob reki Velika Paklenica.
 
 
Ko smo naredi prvi malo strmejši vzpon, se je odprl pogled
na najvišje vrhove nacionalnega parka Paklenica.
 
 
Zaslužena malica.
 
 
Pogled na greben lanske ture, katerega najvišji vrh je Veliki Golič, 1265 m.
 
 
Orlov kuk je ostal neosvojen.
 
 
Kosilo v opuščeni vasi Jurline.
 
 
 
Nato je šlo zares. Anića kuk kljub svojim skromnim 712 m deluje precej mogočno.
 
 
Da ne bi bilo preenostavno, smo nehote zgrešili markacije.
 
 
Pogledi z vrha lahko ostanejo brez komentarjev.
 
 
 
 
Davek na užitke z vrha smo plačali s sestopom po temi. Definitivno odlična kupčija.