nedelja, 10. november 2013

PAKLENICA 2013

Že lani smo s težavo našli enodnevno turo, tako nam je letos ostala le še Mala Paklenica. Štart je bil na vhodu v Malo Paklenico, kjer sicer nismo pričakovali prav posebne gneče. Bilo ni žive duše in blagajna je bila tudi zaprta : )


Tabla z opozorilom SAMO ZA IZKUŠENE PLANINCE je namigovala na zanimivo dogodivščino in opozorilo naj se vzame kar se da resno.


Kanjon sam je že na prvi pogled drugačen od Velike Paklenice. Predvsem pa se po njem ne vije tlakovana avtocesta.


Plezanje po stenah Male Paklenice je prepovedano.


Na začetku poti, ko smo hodili po suhi strugi, smo se spraševali, kje je voda. Še bolj pa nas je zanimalo, kje se hodi, ko voda pride. Voda se je kmalu pojavila in tudi kje se hodi, nam je bilo hitro jasno. Tu bo postalo manj zanimivo tistim, ki ne marajo "zajl".


Pot je dobro markirana, čeprav se hodi po strugi Male Paklenice in teoretinčno ne moreš zgrešiti smeri. Praktično pa je pot toliko zahtevna, da ti markacije pomagajo premagati določene ovire.


V tem času je vode ravno toliko, da te včasih markacija usmeri v neprehodno smer. Takrat je potrebno najti drugo alternativo, ki pa navadno ni ravno enostavna.


Navadno si privoščimo malico na kakem sončnem in razglednem mestu. Po dveh urah hoje z razgledom še ni bilo nič, zato smo uživali le v soncu.


Čedalje bolj nam je bilo jasno, zakaj tudi na blagajni ni bilo nikogar.


Ko smo se ravno dodobra posušili, nas je za naslednjim ovinkom čakala nova adrenalinska disciplina. Zadeve se je lotil Goti, ki ima vse papirje za te stvari. Glede na to, da mu ni uspelo in je bila voda na koncu kar visoka, smo začeli iskati drugo možnost. Obvoz po steni ni bil nič manj adrenaliski, bil pa je manj moker.


Po štirih urah in pol smo se končno začeli dvigati iz kanjona in po petih urah prispeli do križišča pri Sv. Jakovu. Vreme se je malo skisalo, mi pa smo jo obrnili proti izhodišču.


Pot po vrhu nazaj do Jukićev je sicer markirana, vrhovi ob poti pa so brez označenih poti. Naš plan je bil, da osvojimo še kak kuk s pogledom na morje, a nam je noč že dihala za ovratnik.


Na kratko smo se ustavili v vasi Rimenići, kjer je še nekaj znakov življenja, ali pa smo ga ravnokar zamudili. V ozadju je Debeloglav, ki pa je tudi ostal neosvojen.


Tik pred spustom v dolino, smo zlezli na neimenovani vrh in trud je bil poplačan. Oblaki so se na zahodu razgrnili in sonce nam je obarvalo naš pogled.


S tega vrha se ne vidi najbolje najvišjih vrhov Velebita in vse tja do Bojinca. A je bilo vseeno zanimivo, saj je sonce obsijalo vrhove od spodaj, ker je bilo sonce skrito za oblaki, svetloba pa se je odbijala od morja.


Tudi letos smo zaradi teh pogledov sestopali po temi.

1 komentar:

Štef pravi ...

Ze spet ena super tura v odlicni organizaciji avtorja tega bloga. Malo adrenalincka je pa le bilo...